V torek, 24. marca, smo se v jutranjih urah odpeljali na izhodišče pohoda od Ocizle (n.m. 443m), skozi Beko in Botač (n.m. 180m), preko spomenika Emiliju Comiciju (n.m. 320 m) v dolino Glinščice z zaključkom  v Boljuncu (Bagnoli della Rosandra – n.m. 74m). Pohod smo torej začeli na slovenski strani in zaključili na italijanski.

Z nekaj adrenalina in po mojstrskem manevriranju voznika avtobusa na obvozu skozi Klanec, smo se  prebili iz Kozine do Ocizle. Iz Ocizle smo se napotili proti Ociskim jamam, delno po TIGR-ovi spominski poti, kjer smo najprej opazovali kraški svet in si ogledovali številne ponore, vrtače, brezna, naravni most in seveda »izdelke« potoka kraških značilnosti.  Vzpeli smo se do slikovite vasi Beka. Ko smo dosegli travnato jaso na Stezi prijateljstva, smo si privoščili polurni počitek. V nadaljevanju smo se po gozdni poti spustili mimo mejne zapornice v obmejno vas Botač (Bottazzo). Sledil je vzpon do razgledišča nad kanjonom Glinščice in na 36 metrski slap Supet in dalje do cerkve sv. Marije na Pečah (Chiesa di Santa Maria in Siaris). Od tu smo se težko kategorniki povzpeli na Comicijev greben, po katerem smo nadaljevali pot do obeležja plezalcu Emiliu Comiciju. Tu smo si ob dih jemajočih pogledih proti Trstu in tržaškem zalivu, privoščili okrepčilo iz nahrbtnika. Po drugi poti pa smo se pod navpično steno Počivence, s številnimi plezalnimi  smermi, spustili proti Boljuncu. Med hojo smo videli tudi dobro ohranjen vodovod iz rimskih časov. Lahko kategorniki pa so se po zaužitju obroka in pijače iz nahrbtnika odpravili po lažji poti proti Boljuncu, kjer smo se pri najnižje ležečem planinskem zatočišču Maria Premude  v Italiji, ob potoku Rosandra, na nadmorski višini 82 m, ponovno »sestavili«. Pot smo nadaljevali do planiranega cilja pohoda, kulturnega doma Franceta Prešerna v Boljuncu.

V popoldanskih urah smo se prijetno utrujeni  in polni vtisov odpeljali proti domu in se že razveselil naslednjih napovedanih pohodov.

Zapisal: Miklavž Bole

OBISK MARIBORA  dne, 17. marca 2026

Po nekaj pohodih v bližnjo okolico, smo se tokrat odpravili na izlet z namenom spoznati vsaj nekaj znamenitosti drugega največjega mesta v državi oziroma štajerske prestolnice Maribora. Predno pa smo prispeli na dogovorjeno izhodišče, smo se »obvezno» ustavili na jutranjem napitku na Trojanah.

Z izvedbo programa izleta smo začeli na Lentu, kjer smo poleg temeljito obnovljenega dela Maribora, občudovali najstarejšo vinsko trto na svetu. Sledil je voden ogled Muzeja najstarejše trte, kjer smo izvedeli celovito zgodbo Maribora skozi stoletja, seveda s poudarkom 450 let staro dediščino trte modre kavčine, njenih skrbnikih in razvoju vinogradništva in vinarstva. Manjkala tudi ni degustacija tokrat vina Ranina, po izboru aktualne vinske kraljice.

Po prvi tretjini programa smo nadaljevali z vodenim ogledom pomembnih znamenitosti Maribora, vse od  Lenta, preko Vojašniškega trga z lutkovnim gledališčem, Glavnega trga s kužnim znamenjem, Grajskega trga, Trga svobode, pogled namenili tudi Frančiškanski cerkvi, nadaljevali mimo Vinagove vinske kleti do Slomškovega trga, ki ga z vzhodne strani zamejuje mariborska Stolnica z zahodne pa zgradba rektorata Mariborske univerze. Ogled smo nadaljevali do Trga generala Maistra, ter se mimo  Muzeja narodne osvoboditve Maribor sprehodili do Mestnega parka, katerega urejanje datira v leto 1872 in v katerem še danes raste 150 različnih vrst dreves in grmovnic. Izpostaviti še velja, da je  v slednjega redno zahajal in telovadil do poznih let, naš olimpionik Leon Štukelj.

Sledila je še tretja tretjina programa, torej ogled Mariborskega akvarija-terarija, ki se nahaja  na obrobju Mestnega parka in ima več kot 70 letno tradicijo. Tudi tu nismo ostali brez strokovnega vodenja, ki nas je popeljalo k seznanjanju 120 različnih vrst rib v 39 akvarijih z rečnega, jezerskega in morskega okolja, z vseh koncev sveta. V terariju, ki pa ima krajšo tradicijo kot akvarij, pa smo si ogledali več kot 50 vrst plazilcev in dvoživk.

Ker nam je po zaključku planiranih ogledov do predvidenega kosila v gostilni Pri Karlu ostalo še nekaj prostega časa, smo ga izkoristili tako za sprehod po parku do Treh ribnikov in/ali za uživanje okrepčilnih napitkov.

Na povratku pa so,  kljub temu, da postanek na Trojanah ni bil predviden, »trojanski krofi« le premamili toliko udeležencev, da so bili vzrok za dodaten postanek. Vsekakor pa lahko zaključimo, da je bil izlet več kot uspešen tako glede lokacije in vsebine.

Zapisal: Miklavž Bole