Da bi vse ostale člane DU Tržič informirali o dejavnosti kolesarjev DU, vam v začetku tretje tretjine obdobja, ko planirano kolesarimo, posredujem nekaj podatkov, iz katerih boste razbrali, da smo aktivni.

Sicer so zaradi slabega vremena odpadli trije planirani izleti, vendar smo v mesecu avgustu, ko izletov nismo planirali, izvedli štiri neplanirane, katerih se je udeležilo skupno 30 kolesarjev in prekolesarilo 207 km.

Če pa posredujemo podatke o planiranih kolesarjenjih, pa statistika pokaže, da smo v obdobju med 13. majem in vključno z 2. septembrom, izvedli 11 kolesarjenj in skupno prekolesarili 675 km, kolesarjenj pa se je udeležilo 132 kolesarjev.

Razveseljivo pa je tudi, da se nam je v poročanem obdobju pridružilo pet novih stalnih udeležencev.

Zapisal: M. Bole

Pohod, ki je bil napovedan za torek, 25. avgusta, smo zaradi slabe napovedi premaknili za en dan, kar je bilo lažje izvedljivo, ker nismo bili vezani na avtobusni prevoz. Tako se nas je 16 pohodnikov v sredo, 26. avgusta 2026, v svežem sončnem jutru odpravilo na pohod čez Brčov rovt v Lom. Od avtobusne postaje smo se odpravili do drsališča in se spomnili uspehov tržiških hokejistov in druženja pri rekreacijskem drsanju ob dobri glasbi. Povzpeli smo se do cerkve sv. Jožefa. Obudili smo spomin na 40 m skakalnico in prireditveni prostor, kjer so pred desetletji potekali koncerti in tudi gledališke igre. Pot smo nadaljevali po makadamski cesti, opazili en steber in jeklenico vlečnice Novine iz leta 1973. Makadamska cesta se je končala in po ožjem strmem kolovozu, po katerem še vedno z manjšim traktorjem vozijo seno v dolino, smo se povzpeli do lepo pokošenega travnika na Brčovem rovtu. Po kratkem počitku smo mimo vikenda prišli do sedla, kjer smo opazili ostanke žične ograje, ki je pred desetletji preprečevala prehod pašne živine. Previdno smo se spustili na lomsko stran, saj je pot v slabšem stanju, v spodnjem delu pa so po spomladanski sečnji dreves ostanki vrhov in vej. Po travniku obsijanim s soncem smo se s pogledi proti lomski cerkvi in delu Košute spustili do suhe struge hudournika. Pot ob strugi nas je pripeljala do ceste in po njej do vodnega zajetja male hidroelektrarne Lomščica, ki je postavljena pred sotočjem Lomščice in Tržiške Bistrice ob cesti, ki vodi v Čadovlje. Soglasno smo ugotovili, da so tudi pohodi v naši občini zanimivi ob spoznavanju poti in kotičkov, ki jih poznajo praviloma le v bližini stanujoči prebivalci. Nazdravili smo na uspešen pohod brez nezgod, se pogovorili, okrepčali ter se po še eni skupinski fotografiji spustili po planinski poti do Tržiča.

Zapisal  Mihael Zaletel

Tradicionalno smo tudi torek,  7. julija 2026, ob idealnem vremenu, tokrat izkoristili za pohod v Lienške Dolomite.

Na izhodišče pohoda smo se ob 5:30 odpeljali z avtobusom, ki nas je vseh 30 pobiral po ustaljenem vrstnem redu. Peljali smo se skozi Karavanški predor, in  mimo Beljaka do Špitala, kjer smo se usmerili proti Lienzu, ter se z malo iskanja zaradi zapore predvidene ceste, morali za Lienzom usmeriti proti parkirišču, nekaj sto metrov od koče Lienzer Dolimitenhutte, na nadmorski višini 1.620 m. Po zadostitvi fizioloških potreb, smo si oprtali nahrbtnike in krenili proti napovedanem cilju pohoda, koči Karlsbader Hutte in jezera Laserzsee na nadmorski višini 2.260 m.

Med hojo nam je bilo dano občudovati okoliške vršace z zaplatami snega, ki s dvigajo tudi do višine 2.718 m in pa seveda prekrasno floro, kjer je izstopal po obsegu in v polnem razcvetu dlakavi sleč. Predvideno pot z višinsko razliko 640 m, smo prehodili v predvidenem času vsi udeleženci, saj motiva ob predhodno opisanem ni manjkalo. Sledil je počitek, okrepčilo tako iz nahrbtnika kot tudi jedilnika koče, razgledovanje po okoliških vršacih in sprehod do jezera. Kot smo med potjo opazovali raztepene ovce, smo jih na enak način posnemali, ter imeli pred odhodom v dolino kar majhen podvig, da smo se zbrali za skupinsko fotografiranje.

Pri vračanju smo, v izogib kakršnih koli nevšečnostim,  ubrali daljšo pot po cesti in si na izhodišču pohoda, torej v koči Lienzer Dolimitenhutte privoščili zasluženo okrepčilo, predvsem v tekoči obliki.  Prijetno utrujeni, za večino polni nepozabnih vtisov, smo se posedli v avtobus, kjer smo bili s strani vodnice Dragice Štalc kot skupina pohvaljeni. Prijetna utrujenost, pa je prenekaterim botrovala »krajši« času vožnje do izstopnih postaj.

Bilo pa bi nepošteno, če se ne bi zahvalili vsem, ki so prispevali k izvedbi pohoda, še posebno pa Dragici Štalc, za vodenje in potrpljenje pri tako heterogeni skupini pohodnikov.

.

Zapisal: M. Bole

V torek,  9. junija 2026, smo se z vlakom ob 6:49 iz Podnarta odpeljali  proti izhodišču pohoda na Janče, 792m visok hrib Janškega hribovja. V Ljubljani, na gradbišču železniške postaje smo prestopili na vlak proti Zidanem mostu in ga zapustili v Lazah, kjer smo  začeli z vzponom k napovedanem cilju. Po začetnem konkretnem vzpenjanju po gozdu polnem borovnic, smo nadaljevali pohod po zložnejših lokalnih cestah  in še pred predvidenim časom vzpona, prišli do koče na Jančah.

Sledil je čas za okrepčilo iz nahrbtnika in seveda družabni del z »analizo« prehojenega in videnega. Seveda so doživetje dopolnili tudi pogledi v vseh smereh, ki so segali vse od Karavank, Kamniško Savinjskih Alp na severu, pa do Snežnika na jugu, ter Nanosa na zahodu in vrhov Zasavsko in Posavskega hribovja na vzhodu . Pogled se je ustavil tudi na ljubljanski kotlini z  Ljubljano. Po skupinskem fotografiranju je sledil povratek in ker smo se dogovorili za krožno pot, smo jo zastavili proti Jevnici, kot zaključku našega pohoda in vstopni železniški postaji na povratku. Ob prestopanju na Ljubljanski železniški postaji, pa smo z večjim ali manjšim začudenjem doživeli in vedeli neverjetno veliko in kompleksno gradbišče in labirint začasnih poti iz perona na peron.

Seveda se nas je vseh 20 udeležencev varno vrnilo do izhodišča izleta in se prijetno utrujeni vrnili domov. Tudi tokrat se Slovenske železnice niso  izneverile, saj smo bili deležni celotnega spektra dogajanja okoli voznih redov. Kljub temu, pa smo skupno ugotovili, da je potovanje z železnico udobno in prijetno doživetje,

Zapisal: M. Bole

V torek, 19. maja 2026, smo se ob 7. uri odpeljali proti Novi Gorici. Po postanku na postajališču Lom smo se na avtobusu seznanili s planom izleta in dogodki med 1. svetovno vojno, ki so se dogajali na Škabrijelu. Spoznali smo bogato, skoraj 500 letno zgodovino romarske poti na Sveto Goro in dogodke povezane s sliko Svetogorske Kraljice.

V Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nas je sprejela Mirjam Brecelj, knjižničarka Škrabčeve knjižnice in vodja ogledov samostana. Na prijeten in humoren način nam je na ploščadi pokazala nekaj pomembnejših zgradb in predelov Gorice, goriški grad, palačo Coronini, semenišče, Travnik s cerkvijo sv. Ignacija in na slovenski strani park z vilo Rafut, ki je edini objekt neoislamske arhitekture v Sloveniji in eden najlepših  v  širšem evropskem prostoru. Nadaljevali smo v  cerkvi, kjer nas je seznanila z zgodovino samostana in največjimi vrednostmi v današnjem samostanu, Škrabčevo knjižnico, grobnico zadnjega francoskega kralja Karla X. in še petih članov družine Burbonov ter zbirko vrtnic burbonk na samostanskem vrtu. Posebej nas je opomnila na največje dragocenosti knjižnice, to je 33 prvotiskov – inkunabul in izvod Bohoričeve slovnice Zimske urice iz leta 1584 z avtorjevim lastnoročnim, posvetilom.

Po ogledu omenjenih dragocenosti smo se odpeljali na Sabotin, kjer smo se najprej ob pijači in kavici malo spočili, kupili tudi prve češnje, nato pa je sledil ogled ostalin 1. sv. vojne. Vodič Matija nam je predstavil nesmiselnost vojne in težko življenje vojakov na fronti. Dobra ura je hitro minila in po skupinski fotografiji smo prijetno utrujeni ob klepetu pojedli kosilo. V popoldanskih urah smo se polni vtisov odpeljali proti domu.

Po napovedi dogodkov društva v prihodnjem mesecu smo se  zahvalili tudi prijetnemu vozniku Mirku, ki je mirno in varno pripeljal domov vseh 46 izletnikov, tako kot je bilo napovedano, ob 19. uri.

Mihael Zaletel