Kolesarski izlet dne, 17. junija 2026, na Ljubljansko barje, je bil načrtovan kot kombinacija prevoza z vlakom do izhodišča kolesarjenja in samega kolesarjenja. Tokrat smo za izhodišče dogovoril Kovor, od koder smo, zaradi »pravil« Slovenskih železnic, odkolesarili v dveh skupinah z eno urnim zamikom do železniške postaje Podnart.

Po peripetijah s Slovenskimi železnicami in prevozom iz Podnarta proti Ljubljani ter neplaniranim kolesarjenjem z Železniške postaje Litostroj, smo končno kot ena skupina prispeli na izhodišče planirane krožne poti po Ljubljanskem barju. Na dogovorjeni lokaciji pred halo Tivoli smo se srečali z vodičema Janezom Žepičem in Marjetko Rot, na kratko obnovili planirano traso kolesarjenja in izpostavili najpomembnejša pravila kolesarjenja v skupini.

Kolona 14 kolesarjev se je nato podala skozi park Tivoli in Rožno dolino do Dolgega mostu in preko kolesarskega mostu čez Ljubljanico, na Barje. Na poti po Barju smo občudovali svojsko barsko okolje in se na poti ustavili pri cerkvi sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937-1940. Nadaljevali smo do Podpeškega jezera, ki se nahaja na južnem obronku Ljubljanskega barja in je eno najglobljih v Sloveniji. Tu smo se ustavili na  planiranem postanku za okrepčilo in po slabe pol ure nadaljevali kolesarjenje proti Vnanjim goricam. Med kolesarjenjem se nam je pogled ustavil tudi na razgledni hrib s cerkvico sv. Ane. Iz Vnanjih goric nas je makadamska pot ob železniški progi  vodila proti Dolgem mostu, kjer smo se po prečkanju Tržaške ceste skozi Rožno dolino vrnili na izhodišče vodenega kolesarjenja v Tivoliju. Tu smo se vodičem zahvali za lepo izkušnjo, se z njima razšli, ponovno razdelili v dve skupini in se odpravili na  vlak.

Ker smo potovali s Slovenskimi železnicami, smo doživeli še eno popestritev izleta, ki se je odrazila v ponovnem združenju obeh skupin in po krajšem, vendar po svoje zelo zanimivem in neplaniranem dodatnem kolesarjenju do železniške postaje Ljubljana, uspeli kot celotna skupina vstopiti na vlak v smeri Jesenic in izstopili v Podnartu.

Sledilo je kolesarjenje do izhodišča tokratnega izleta v Kovor, kjer smo se razšli, polni vtisov in novih izkušenj z izletom, v katerem je vključen tudi prevoz z vlakom. Ker smo pretežni del poti opravili po makadamskih poteh, smo bili tako udeleženci kot tudi naša kolesa, izdatno oprašeni, vendar še prepoznavni.

Zapisal: M. Bole

V četrtek 4.junija  se je več kot 80  članov društva zbralo  na tradicionalnem junijskem druženju v Podljubelju pri  brunarici pri Jezerc.

Dan se je začel aktivno. Ob 9h so se ljubitelji hoje  podali na krajši potep po okoliških poteh Podljubelja.

Ob 10h so se zbrali še ostali člani, ki so svoje spretnosti in natančnost pomerili v treh priljubljenih disciplinah; pikado, balinanje in štrbunk. Navijanje je bilo glasno, saj je bilo v ospredju predvsem sodelovanje in medsebojna vzpodbuda. Igra metanja vrečk na tarčo je poskrbela za največ smeha..

Po špotrnih naporih se je prilegel okusen piknik. Ob dobri hrani so se pogovori zavlekli dolgo v popoldne. Druženje v Podljubelju je znova dokazalo, da smo tržiški upokojenci izjemno aktivni, polni energije in družabni..

Darinka Tišler

Začelo se je kot običajno. To pomeni, da nam jo je zagodlo vreme in prvo planirano kolesarjenje je zaradi dežja odpadlo.

Tudi glede drugega je bilo zaradi nizkih temperatur, kar nekaj kolebanj glede izvedbe. Ker pa so bili ob 9:00 izpolnjeni pogoji za izvedbo, se nas je šest primerno oblečeno kolesarjev le opogumilo in odkolesarilo, ter v sončnem vremenu v celoti prekolesarilo planirano traso.

V upanju, da se bodo vremenske razmere stabilizirale in s tem odpravile dileme glede izvedbe, vas vabim na naslednja planirana kolesarjenja.

Zapisal: M. Bole

V torek, 24. marca, smo se v jutranjih urah odpeljali na izhodišče pohoda od Ocizle (n.m. 443m), skozi Beko in Botač (n.m. 180m), preko spomenika Emiliju Comiciju (n.m. 320 m) v dolino Glinščice z zaključkom  v Boljuncu (Bagnoli della Rosandra – n.m. 74m). Pohod smo torej začeli na slovenski strani in zaključili na italijanski.

Z nekaj adrenalina in po mojstrskem manevriranju voznika avtobusa na obvozu skozi Klanec, smo se  prebili iz Kozine do Ocizle. Iz Ocizle smo se napotili proti Ociskim jamam, delno po TIGR-ovi spominski poti, kjer smo najprej opazovali kraški svet in si ogledovali številne ponore, vrtače, brezna, naravni most in seveda »izdelke« potoka kraških značilnosti.  Vzpeli smo se do slikovite vasi Beka. Ko smo dosegli travnato jaso na Stezi prijateljstva, smo si privoščili polurni počitek. V nadaljevanju smo se po gozdni poti spustili mimo mejne zapornice v obmejno vas Botač (Bottazzo). Sledil je vzpon do razgledišča nad kanjonom Glinščice in na 36 metrski slap Supet in dalje do cerkve sv. Marije na Pečah (Chiesa di Santa Maria in Siaris). Od tu smo se težko kategorniki povzpeli na Comicijev greben, po katerem smo nadaljevali pot do obeležja plezalcu Emiliu Comiciju. Tu smo si ob dih jemajočih pogledih proti Trstu in tržaškem zalivu, privoščili okrepčilo iz nahrbtnika. Po drugi poti pa smo se pod navpično steno Počivence, s številnimi plezalnimi  smermi, spustili proti Boljuncu. Med hojo smo videli tudi dobro ohranjen vodovod iz rimskih časov. Lahko kategorniki pa so se po zaužitju obroka in pijače iz nahrbtnika odpravili po lažji poti proti Boljuncu, kjer smo se pri najnižje ležečem planinskem zatočišču Maria Premude  v Italiji, ob potoku Rosandra, na nadmorski višini 82 m, ponovno »sestavili«. Pot smo nadaljevali do planiranega cilja pohoda, kulturnega doma Franceta Prešerna v Boljuncu.

V popoldanskih urah smo se prijetno utrujeni  in polni vtisov odpeljali proti domu in se že razveselil naslednjih napovedanih pohodov.

Zapisal: Miklavž Bole