Kolesarski izlet dne, 17. junija 2026, na Ljubljansko barje, je bil načrtovan kot kombinacija prevoza z vlakom do izhodišča kolesarjenja in samega kolesarjenja. Tokrat smo za izhodišče dogovoril Kovor, od koder smo, zaradi »pravil« Slovenskih železnic, odkolesarili v dveh skupinah z eno urnim zamikom do železniške postaje Podnart.
Po peripetijah s Slovenskimi železnicami in prevozom iz Podnarta proti Ljubljani ter neplaniranim kolesarjenjem z Železniške postaje Litostroj, smo končno kot ena skupina prispeli na izhodišče planirane krožne poti po Ljubljanskem barju. Na dogovorjeni lokaciji pred halo Tivoli smo se srečali z vodičema Janezom Žepičem in Marjetko Rot, na kratko obnovili planirano traso kolesarjenja in izpostavili najpomembnejša pravila kolesarjenja v skupini.
Kolona 14 kolesarjev se je nato podala skozi park Tivoli in Rožno dolino do Dolgega mostu in preko kolesarskega mostu čez Ljubljanico, na Barje. Na poti po Barju smo občudovali svojsko barsko okolje in se na poti ustavili pri cerkvi sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937-1940. Nadaljevali smo do Podpeškega jezera, ki se nahaja na južnem obronku Ljubljanskega barja in je eno najglobljih v Sloveniji. Tu smo se ustavili na planiranem postanku za okrepčilo in po slabe pol ure nadaljevali kolesarjenje proti Vnanjim goricam. Med kolesarjenjem se nam je pogled ustavil tudi na razgledni hrib s cerkvico sv. Ane. Iz Vnanjih goric nas je makadamska pot ob železniški progi vodila proti Dolgem mostu, kjer smo se po prečkanju Tržaške ceste skozi Rožno dolino vrnili na izhodišče vodenega kolesarjenja v Tivoliju. Tu smo se vodičem zahvali za lepo izkušnjo, se z njima razšli, ponovno razdelili v dve skupini in se odpravili na vlak.
Ker smo potovali s Slovenskimi železnicami, smo doživeli še eno popestritev izleta, ki se je odrazila v ponovnem združenju obeh skupin in po krajšem, vendar po svoje zelo zanimivem in neplaniranem dodatnem kolesarjenju do železniške postaje Ljubljana, uspeli kot celotna skupina vstopiti na vlak v smeri Jesenic in izstopili v Podnartu.
Sledilo je kolesarjenje do izhodišča tokratnega izleta v Kovor, kjer smo se razšli, polni vtisov in novih izkušenj z izletom, v katerem je vključen tudi prevoz z vlakom. Ker smo pretežni del poti opravili po makadamskih poteh, smo bili tako udeleženci kot tudi naša kolesa, izdatno oprašeni, vendar še prepoznavni.
V torek, 9. junija 2026, smo se z vlakom ob 6:49 iz Podnarta odpeljali proti izhodišču pohoda na Janče, 792m visok hrib Janškega hribovja. V Ljubljani, na gradbišču železniške postaje smo prestopili na vlak proti Zidanem mostu in ga zapustili v Lazah, kjer smo začeli z vzponom k napovedanem cilju. Po začetnem konkretnem vzpenjanju po gozdu polnem borovnic, smo nadaljevali pohod po zložnejših lokalnih cestah in še pred predvidenim časom vzpona, prišli do koče na Jančah.
Sledil je čas za okrepčilo iz nahrbtnika in seveda družabni del z »analizo« prehojenega in videnega. Seveda so doživetje dopolnili tudi pogledi v vseh smereh, ki so segali vse od Karavank, Kamniško Savinjskih Alp na severu, pa do Snežnika na jugu, ter Nanosa na zahodu in vrhov Zasavsko in Posavskega hribovja na vzhodu . Pogled se je ustavil tudi na ljubljanski kotlini z Ljubljano. Po skupinskem fotografiranju je sledil povratek in ker smo se dogovorili za krožno pot, smo jo zastavili proti Jevnici, kot zaključku našega pohoda in vstopni železniški postaji na povratku. Ob prestopanju na Ljubljanski železniški postaji, pa smo z večjim ali manjšim začudenjem doživeli in vedeli neverjetno veliko in kompleksno gradbišče in labirint začasnih poti iz perona na peron.
Seveda se nas je vseh 20 udeležencev varno vrnilo do izhodišča izleta in se prijetno utrujeni vrnili domov. Tudi tokrat se Slovenske železnice niso izneverile, saj smo bili deležni celotnega spektra dogajanja okoli voznih redov. Kljub temu, pa smo skupno ugotovili, da je potovanje z železnico udobno in prijetno doživetje,
V četrtek 4.junija se je več kot 80 članov društva zbralo na tradicionalnem junijskem druženju v Podljubelju pri brunarici pri Jezerc.
Dan se je začel aktivno. Ob 9h so se ljubitelji hoje podali na krajši potep po okoliških poteh Podljubelja.
Ob 10h so se zbrali še ostali člani, ki so svoje spretnosti in natančnost pomerili v treh priljubljenih disciplinah; pikado, balinanje in štrbunk. Navijanje je bilo glasno, saj je bilo v ospredju predvsem sodelovanje in medsebojna vzpodbuda. Igra metanja vrečk na tarčo je poskrbela za največ smeha..
Po špotrnih naporih se je prilegel okusen piknik. Ob dobri hrani so se pogovori zavlekli dolgo v popoldne. Druženje v Podljubelju je znova dokazalo, da smo tržiški upokojenci izjemno aktivni, polni energije in družabni..
http://www.dutrzic.si/wp-content/uploads/2024/02/Drustvo-upokojencev-Trzic_logotip-70-let-conv-1-300x102.jpg00Meta Perčičhttp://www.dutrzic.si/wp-content/uploads/2024/02/Drustvo-upokojencev-Trzic_logotip-70-let-conv-1-300x102.jpgMeta Perčič2026-06-22 15:55:372026-06-22 15:55:37PIKNIK IN ŠPORTNE IGRE – 04.06.2026
Poročilo – Kolesarjenje po Ljubljanskem barju – 17.06.2026
Kolesarski izlet dne, 17. junija 2026, na Ljubljansko barje, je bil načrtovan kot kombinacija prevoza z vlakom do izhodišča kolesarjenja in samega kolesarjenja. Tokrat smo za izhodišče dogovoril Kovor, od koder smo, zaradi »pravil« Slovenskih železnic, odkolesarili v dveh skupinah z eno urnim zamikom do železniške postaje Podnart.
Po peripetijah s Slovenskimi železnicami in prevozom iz Podnarta proti Ljubljani ter neplaniranim kolesarjenjem z Železniške postaje Litostroj, smo končno kot ena skupina prispeli na izhodišče planirane krožne poti po Ljubljanskem barju. Na dogovorjeni lokaciji pred halo Tivoli smo se srečali z vodičema Janezom Žepičem in Marjetko Rot, na kratko obnovili planirano traso kolesarjenja in izpostavili najpomembnejša pravila kolesarjenja v skupini.
Kolona 14 kolesarjev se je nato podala skozi park Tivoli in Rožno dolino do Dolgega mostu in preko kolesarskega mostu čez Ljubljanico, na Barje. Na poti po Barju smo občudovali svojsko barsko okolje in se na poti ustavili pri cerkvi sv. Mihaela na Barju, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika v letih 1937-1940. Nadaljevali smo do Podpeškega jezera, ki se nahaja na južnem obronku Ljubljanskega barja in je eno najglobljih v Sloveniji. Tu smo se ustavili na planiranem postanku za okrepčilo in po slabe pol ure nadaljevali kolesarjenje proti Vnanjim goricam. Med kolesarjenjem se nam je pogled ustavil tudi na razgledni hrib s cerkvico sv. Ane. Iz Vnanjih goric nas je makadamska pot ob železniški progi vodila proti Dolgem mostu, kjer smo se po prečkanju Tržaške ceste skozi Rožno dolino vrnili na izhodišče vodenega kolesarjenja v Tivoliju. Tu smo se vodičem zahvali za lepo izkušnjo, se z njima razšli, ponovno razdelili v dve skupini in se odpravili na vlak.
Ker smo potovali s Slovenskimi železnicami, smo doživeli še eno popestritev izleta, ki se je odrazila v ponovnem združenju obeh skupin in po krajšem, vendar po svoje zelo zanimivem in neplaniranem dodatnem kolesarjenju do železniške postaje Ljubljana, uspeli kot celotna skupina vstopiti na vlak v smeri Jesenic in izstopili v Podnartu.
Sledilo je kolesarjenje do izhodišča tokratnega izleta v Kovor, kjer smo se razšli, polni vtisov in novih izkušenj z izletom, v katerem je vključen tudi prevoz z vlakom. Ker smo pretežni del poti opravili po makadamskih poteh, smo bili tako udeleženci kot tudi naša kolesa, izdatno oprašeni, vendar še prepoznavni.
Zapisal: M. Bole
POROČILO – POHOD NA JANČE – 09.06.2026
V torek, 9. junija 2026, smo se z vlakom ob 6:49 iz Podnarta odpeljali proti izhodišču pohoda na Janče, 792m visok hrib Janškega hribovja. V Ljubljani, na gradbišču železniške postaje smo prestopili na vlak proti Zidanem mostu in ga zapustili v Lazah, kjer smo začeli z vzponom k napovedanem cilju. Po začetnem konkretnem vzpenjanju po gozdu polnem borovnic, smo nadaljevali pohod po zložnejših lokalnih cestah in še pred predvidenim časom vzpona, prišli do koče na Jančah.
Sledil je čas za okrepčilo iz nahrbtnika in seveda družabni del z »analizo« prehojenega in videnega. Seveda so doživetje dopolnili tudi pogledi v vseh smereh, ki so segali vse od Karavank, Kamniško Savinjskih Alp na severu, pa do Snežnika na jugu, ter Nanosa na zahodu in vrhov Zasavsko in Posavskega hribovja na vzhodu . Pogled se je ustavil tudi na ljubljanski kotlini z Ljubljano. Po skupinskem fotografiranju je sledil povratek in ker smo se dogovorili za krožno pot, smo jo zastavili proti Jevnici, kot zaključku našega pohoda in vstopni železniški postaji na povratku. Ob prestopanju na Ljubljanski železniški postaji, pa smo z večjim ali manjšim začudenjem doživeli in vedeli neverjetno veliko in kompleksno gradbišče in labirint začasnih poti iz perona na peron.
Seveda se nas je vseh 20 udeležencev varno vrnilo do izhodišča izleta in se prijetno utrujeni vrnili domov. Tudi tokrat se Slovenske železnice niso izneverile, saj smo bili deležni celotnega spektra dogajanja okoli voznih redov. Kljub temu, pa smo skupno ugotovili, da je potovanje z železnico udobno in prijetno doživetje,
Zapisal: M. Bole
PIKNIK IN ŠPORTNE IGRE – 04.06.2026
V četrtek 4.junija se je več kot 80 članov društva zbralo na tradicionalnem junijskem druženju v Podljubelju pri brunarici pri Jezerc.
Dan se je začel aktivno. Ob 9h so se ljubitelji hoje podali na krajši potep po okoliških poteh Podljubelja.
Ob 10h so se zbrali še ostali člani, ki so svoje spretnosti in natančnost pomerili v treh priljubljenih disciplinah; pikado, balinanje in štrbunk. Navijanje je bilo glasno, saj je bilo v ospredju predvsem sodelovanje in medsebojna vzpodbuda. Igra metanja vrečk na tarčo je poskrbela za največ smeha..
Po špotrnih naporih se je prilegel okusen piknik. Ob dobri hrani so se pogovori zavlekli dolgo v popoldne. Druženje v Podljubelju je znova dokazalo, da smo tržiški upokojenci izjemno aktivni, polni energije in družabni..
Darinka Tišler