Kljub želji po izvedbi še zadnjega planiranega kolesarskega izleta v letu 2025, ki bi ga prekolesarili 24. septembra po cestah zahodnega in osrednjega dela občine Tržič, so nam vremenske razmere le to onemogočile. Tako je v letošnji sezoni vreme onemogočilo izvedbo prvega in zanimivo  zadnjega kolesarjenja (poleg še dveh).

Ni pa nam onemogočilo izvedbe druženja, ki je bilo dogovorjeno po zadnjem kolesarjenju.

Velja izpostaviti, da smo se druženja udeležili vsi, ki smo kolesarili v letošnji sezoni in preživeli prijetne ure ob dobri hrani in primerni pijači, za katero je poskrbel naš zvesti udeleženec kolesarjenja Srečo Poljanec.

Poudariti še velja, da smo uspešno in varno prekolesarili več kot 950 km, da je bilo povprečno število udeležencev na izlet malo manj kot 10 in da smo tokrat kombinirali tudi kolesarjenje in prevoz z vlakom.

Vsem udeležencem se z Jelko Snedic zahvaljujva za korekten odnos, tako med njimi samimi in do naju, do spoštovanja cestno prometnih predpisov, kot tudi dogovorjenega plana tras kolesarjenja ter pravil.

Skratka, kljub deževnemu vremenu smo se polni vtisov in idej razšli ter nakazali, da kljub formalnemu zaključku, še ni konec skupnega kolesarjenja  v letu 2025.

 

Zapisal: M. Bole

Izlet v čezmejno evropsko prestolnico kulture 2025

V torek, 9. septembra 2025,  smo planirali izlet z vlakom v Novo Gorico. Žal so nam Slovenske železnice na njih svojski spremenile plan, tako da nam ni preostalo nič drugega kot, da smo se na izlet odpravili za avtobusom.

Po prihodu na železniško postajo v Novi Gorici, smo si vzeli nekaj minut za fiziološke potrebe in jutranji napitek. Sledil je vodeni ogled po Muzeju na meji, kjer smo si ogledali predvsem pa poslušali izčrpno in zanimivo zgodovino tega področja, ki je na ogled na razstavi »Državna meja na Goriškem«. Z lokalnim vodičem smo si ogledali še Trg Evrope (Piazzale della Transalpina) in se v nadaljevanju, pod vodstvom Mihaela Zaletela, sprehodili po Erjavčevi alineji slavnih, poleg stavbe EDA centra, spomenika Ikarus, posvečenega Edvardu Rusjanu, nasproti katerega stoji eden izmed treh ohranjenih nagrobnikov nekdanjega pokopališča (z 28.000 pokopanimi in zaprtega leta 1916), obeležja brigadirjem, ki so gradili prve zgradbe novega mesta, do makete mesta, kot si ga je zamislil arhitekt Edvard Ravnikar. Ob njej smo postali malo več časa, da smo se orientirali v prostoru. Sledil je ogled zgradbe mestne občine, knjižnice in Primorskega narodnega gledališča, ter se skozi Borov gozdiček sprehodili do konkatedrale Kristusa Odrešenika, sodobnega sakralnega objekta. Tu je bila najsevernejša točka naše poti. Na poti proti izhodišču odhoda, smo se sprehodili mimo igralnic Perla in Admiral, ter si v stavbi EDA centra ogledali še model Rusjanovega letala Eda.

Do dogovorjenega odhoda avtobusa, pa smo imeli približno dve uri časa za individualne oglede centra mesta in seveda za okrepčilo, ki se je več kot prileglo po prehojenih kilometrih. Dodano vrednost tokratnemu izletu, pa je dalo vodenje z bogatim vsebinskim poudarkom na videnem s strani Mihaela Zaletela.

 

Zapisal: Miklavž Bole

 

Kot je že v navadi, torke izkoriščamo za pohode. Tako smo tudi torek, 5. avgusta 2025, izkoristili za pohod na Poljško planino. Tudi vremenske razmere so bile za avgustovsko planinarjenje več kot ugodne.

Izhodišče pohoda je bilo gostišče v Dragi (689 m n.v.), kjer nas je 23 pohodnikov ob 7. uri zastavilo pešačenje proti Tomčevi koči na Poljški planini, ki se nahaja na JZ pobočju Begunjščice, na nadmorski višini 1.180 m. V prijetnem vzdušju smo pot prehodili v predvidenem času in tempu, ki ni bil prav za nobenega pohodnika preobremenjujoč.

Po tradicionalnem skupinskem slikanju ob Tomčevi koči, smo se po delu že prehojene poti vrnili do planine Planinca na napovedani daljši postanek namenjen tako okrepčilu iz nahrbtnika kot tudi ponudbi planšarije, ter seveda tudi druženju.  Le to je bilo popestreno tudi z opisom bistvenih dogodkov, ki so  zaznamovali to planino in bližnjo okolico.

Sledil je povratek na izhodišče, do katerega smo zadovoljni in srečno pripešačili ter si zaželeli vse najboljše do naslednjega pohoda.

 

Zapisal: Miklavž Bole

V torek, 22. aprila 2025,  smo prehodilo pot od izvira reke Hubelj do cilja tokratnega pohoda Otliškega okna – kraškega naravnega mostu, ki se nahaja nad Ajdovščino, na robu Trnovskega gozda, v bližini vasi Otlica.

V zgodnjih jutranjih urah smo se do izhodišča pohoda odpeljali z avtobusom, si ogledali izvir Hublja in v nasprotju z vremensko napovedjo, doživeli prve dežne kaplje po nekaj minutah pohoda. Le te se tako kot so se pojavile tudi prešle. Vzpon smo opravili v oblačnem vremenu, ki je bilo pravšnje za premagovanje  550 m višinske razlike. Med pohodom so se nam odpirali lepi razgledi na Vipavsko dolino z Ajdovščino, Lokavcem in njeno okolico. Spregledali tudi nismo Malega Otliškega okna. Ob prihodu na cilj, ogledu in fotografiranju Otliškega okna, pa so nas sunki burje in dež prisilili k »preverjanju« opreme za dež in omočili malico iz nahrbtnikov. K sreči je dež kmalu prenehal, omogočil ogled približno 100 metrov oddaljenih naslednjih znamenitosti – kamnitega polža in piramide, ter že s soncem obsijanim »robom«, tudi skupinsko fotografiranje. Pot smo nadaljevali in zaključili v vasi Otlica, ki pa je bila tudi izhodišče skupine »lahkih« pohodnikov. Vožnja od Otlice preko Cola do Kalc je bila za večino novo doživetje in spoznavanje značilnosti Trnovskega gozda.

Polni vtisov in v pričakovanju naslednjih pohodov, smo zaključili tokratnega in se zahvalili vsem, ki so zagotovili uspešno izvedbo.

Zapisal  Miklavž Bole